VO2 Sport Športna Prehrana - Akcija

Soča, neokrnjena narava, visoki, strmi hribi, prijazni ljudje, krasno vzdušje. Tako nekako bi lahko v nekaj besedah povzeli kraj, kjer se je odvijal tretji SloEnduro.

Trase so bile zaradi varovanja interesa lastnikov in drugih uporabnikov poti objavljene v četrtek pred tekmovanjem, prav tako je bilo uvedeno pravilo, da se vse treninge opravi na lastni, nožni pogon. Tako se je večina enduro flote na ogled prog in prve treninge odpravila že na praznični četrtek. Vsem tistim, ki nas ni bilo tam so ob koncu dneva sporočali, da bo naporno, zelo naporno. Plus vremenska napoved je obetala padavine večer pred tekmo, kar je napovedovalo zanimivo dirko.

V petek popoldne sem se tako odpravila proti oddaljenem Bovcu, pripravljena na vse scenarije. Ob prihodu sem uredila vse potrebno za spanje, nato pa hop na kolo in še v praksi spoznat, kako naporen vikend bo pred nami. Vzpon na prvo traso se je začel obetajoče, skozi Bovec v smeri proti Kaninu. Ob poti so bila mnoga razgledna mesta, ki so ponujala čudovit razgled na okolico, dolino Soče, okoliške hribe in na vrh Kanina visoko nad nami. Vzpon se je nadaljeval mimo prve postaje kaninske gondole, ki je v žalostnem in propadajočem stanju, in nadaljeval, nadaljeval in nadaljeval. Po približno uri vzpenjanja, smo prišli do začetka prve etape, se pripravili in štartali. Obdajala nas je čudovita gozdna pokrajina, s posejanimi kamni in kamenčki, koreninami, naravnimi »pump tracki« in strmimi odseki, ki so kazali na to kje smo. Prvi del trase je šel po bivšem parku Kanin in nas počastil z nekaj tehničnimi deli, tako iz korenin kot kamnov. Po prvem spustu mi je v glavi odzvanjalo: » Da, res bo naporno!«

Sledil je ponoven vzpon nazaj na začetek prve etape, mimo nje in spust na drugo stran hriba, kjer je sledil zanimiv transfer, na nekaterih delih tako strm, da smo kolesa nosili na ramah, in z vmesnimi enoslednicami, ob katerih smo si zaželeli samo, da bi trajale in trajale. In končno prihod na štart druge etape. Začelo se je zelo obetajoče, po prelepi enoslednici. Nato pa presenečenje. Kar naenkrat odsek- strm in tehničen, ki mu je sledil zanimiv del, speljan čez suh hudournik in nato še čez drugega, kjer druge možnosti kot iti dol s kolesa in ga preteči, skoraj ni bilo. Še nekaj ovinkov in etapa je bila zaključena. Luštna in zahtevna, če bo dež pa tudi rahlo nevarna!

Transfer na tretjo etapo je potekal po levem bregu Soče, Čez Sočo in je ponujal fantastičen pogled na smaragdno reko in njeno okolico. Tudi vzpon s svojimi razgledi ni zaostajal za dolino in kmalu smo se znašli na štartu. Po prvih dveh etapah, je bila tretja balzam za vzmetenje, saj je potekala po idiličnem gozdnatem terenu in vse preveč hitro jo je bilo konec. Bila je že pozna ura in podvizali smo se nazaj proti B’cu, vsi z mislimi pri hrani in tušu(vsaj jaz).

V soboto sem imela plan iti še enkrat odpedalirat prvo in drugo etapo, nato pa počitek in priprava na večerni prolog. Na poti sem srečevala mnoge turistične džipe, ki so vozili adrenalina željne turiste na zip line ali kanjoning.

Ok, štart prve etape. Odpeljem jo in kar naenkrat mi ni bila več grozna, kot sem o njej imela mnenje dan poprej. Tako mi je bila všeč, da sem se jo odločila odpeljati ponovno. Še enkrat vzpon in še enkrat odpeljana etapa. Poskušam si jo čim bolj vtisniti v spomin. Ob prihodu na cilj se kljub pozni uri odločim, da vseeno odkolesarim še drugo etapo. Na vzponu srečam še druge in skupaj se odpravimo proti štartu dvojke. Vmes je začel padati rahel dež, vendar ni povzročil nobenih sprememb na progi. Ob prihodu na cilj se odpravimo na kratek postanek ob pijači, potem pa vsak v svojo smer. In takrat se je prvič konkretno ulil dež. Samo molili smo, da bo ponehal in da se bomo lahko po suhem vračali. Želja se nam je skoraj uresničila in do apartmaja sem prispela nekaj minut preden se je utrgalo nebo in začela se je huda nevihta, polna grmenja. Kakor bi rekli starejši: »Sodni dan!«

Podijum

Kmalu je dež ponehal in počasi se je začelo jasniti. Odšli smo uredit prijave in doživeli hladen tuš- prolog odpade, prespolzek teren. Kljub vsem našim prošnjam in prepričevanjem, prologa ni bilo. Kasneje zvečer je na osrednjem trgu potekal koncert, če dan pa so potekale tekme košarkarskega kampa. Dokaj zgodaj sem se odpravila proti apartmaju, z namenom da si pripravim vse stvari za drugi dan. Štart se je začel kar pozno in nadejala sem se malo daljšega spanca.

Naslednjega dne nas je pozdravilo toplo sonce, ki je obetalo lep in topel dan, čeprav so bile temperature še nizke. Dogajanje se je odvijalo na glavnem trgu sredi Bovca in na prizorišču se je nabralo kar lepo število gledalcev in tekmovalcev. Ženska zasedba je bila minimalistična, saj sva bile samo dve udeleženki.

Poklicali so nas na štart in začelo se je. Vzpon številka ena. Kolona tekmovalcev se je raztegnila po cesti in počasi smo napredovali proti začetku trase. Časa je bilo več kot dovolj, tempo zato ležeren in kljub temu je na koncu ostalo še ogromno časa. Vseeno je bil tik tak čas za moj štart. Pogoji na progi so bili kolikor toliko spodobni, korenine in kamni sicer drseči, ampak nekako je šlo. Vse do predzadnjega ovinka, kjer so mi bila tla dobesedno spodnesena pod nogami. Hitro se poberem, poravnam kolo in oddrvim proti cilju. V cilju ga ponovno pregledujem, ali je res vse ok, si snemam ščitnike, ko slišim, da mi ženski glas nekaj kliče. Ozrem se in vidim, da mi maha z nečim v roki in mi nekaj govori. »Kaj?« ji zakličem nazaj. »Izgubila si čip!« jo končno zaslišim. »O, neeeeeeeeee!« Čim hitreje uspem dobiti čip in teči skozi celico da mi zazna čas, toda škoda je bila že narejena. Občutno slabši čas, kot bi moral biti in samo upam lahko, da mi ga je čip sploh štel. Slabe volje štartam proti začetku dvojke. Časovni limit je tu veliko krajši in pošteno je bilo treba pritisniti na pedala, da smo ga ujeli. Na transferju se mi je zgodil še grd padec in na štart sem tako prišla popolnoma razbolena in precej slabe volje, kar se je poznalo tudi na progii, saj nisem in nisem mogla sestaviti skupaj spodobne vožnje.

Ob prihodu na cilj, tako nisem bila najbolj srečna. Vsaj časa do štarta tretje etape je bilo dovolj, vmes smo imeli čas še za krajši postanek na okrepčevalni postaji, ki smo se je z veseljem poslužili. In nato še zadnji, daljši vzpon. Ob prihodu na štart sem ugotovila, da imam »black out« in da se tretje etape ne spomnim nič. »Opala, tole pa ne bo ok!« razpoloženje že tako ni bilo nevem kako krasno in ta ugotovitev ga definitivno ni nič izboljšala. Ah, kar bo pa bo, na zmago že od prve etape nisem več računala, sedaj pa je bil cilj, da zaradi kratkih transferskih časov, pridem pravočasno na štart zadnje etape. Začetek tretje etape je bil tako skoraj na slepo, noben ovinek mi ni bil znan, nobena skala. V spodnjem delu je bilo malo lažje, saj sem se nekaj ovinkov spomnila. Na cilju ni bilo časa za počivanje, saj smo imeli samo 35 minut do štarta četrte etape, ki je potekala po ulicah Bovca. Nepričakovano sva razdaljo prevozili v manj kot pol ure in si tako pred štartom privoščili še malo počitka v senci.

In še zadnja etapa. Kratka in sladka, s šikanami, stopnicami in ostrim ovinkom tik pred ciljem. In potem zaslužen počitek, odlično kosilo na bone in čakanje na uradne rezultate v sparjeni senci. Sonce pa je ves ta čas neusmiljeno pripekalo in vse kar sem si želela je bil skok v Sočo. Po dobri uri čakanja so bili objavljeni rezultati in podelitev se je začela. Najboljšim so bile poleg medalj podarjene tudi lepe praktične nagrade in podaljšan vikend se je s tem zaključil. Skoraj. Še pospravljanje in pakiranje, nato pa oddih pri čudovito lepi, hladni Soči, ki je v vročem nedeljskem dnevu prijetno ohladila.

Enduro Bovec ni razočaral. Čudovita okolica, super organizacija, zanimiv spremljevalni program, dobra družba, prijetni ljudje. V Bovec se bomo definitivno še vračali, če že ne na naslednjo tekmo, pa na kratek oddih. Priporočam vsem, tako tistim adrenalinske sorte, kot malo bolj umirjenim. Za vsakega se v tem prelepem koščku Slovenije najde nekaj.

Foto: http://www.sloenduro.com/

Podobne objave