Pa je za nami- prva dirka SloEndura. V soboto zjutraj je vzporedno z dvigom štartnih številk, potekal tudi prosti trening na etapah, ob 13h pa se je dirka začela. Prijavljenih je bilo preko 200 tekmovalcev, dirko je na koncu končalo malo čez 170 tekmovalcev. (Foto: Alberto Furlani – tudi naslovna fotografija in SloEnduro)
Prvi transfer je potekal iz Doline, mimo gradu Socerb, po slikoviti kraški pokrajini, vse do vasice Beka, kjer je bil start prve etape, ki nas je popeljala do dna soteske Glinščica, ki slovi kot zakladnica zanimivosti. Sledil je strm vzpon na štartno pozicijo Maxxis Super etape, ki je najhitrejšemu tekmovalcu obljubljala paket plaščev Maxxis. Etapa je bila zmes vsega- gozdnatega terena, skal, korenin, kotalečih se kamnov, strmine, ki je na koncu odločala o zmagovalcu, do zadnjega 180°ovinka, ki je verjetno povzročal nemalo preglavic. Druga etapa je tudi meni prinesla prvi padec, ravno v strmem delu, kjer sem izbrala napačno linijo in končala na prašnih tleh, na srečo brez poškodb, samo z poškodovanim egom. ) Sledil je krajši odmor, s časovno kontrolo in osvežitvijo, potem pa smo se odpravili na zadnji dve etapi prvega dneva. Tretja etapa je s svojimi hribčki in dolinami ponujala obilico zabave, a hkrati od tebe zahtevala veliko koncentracijo in pozornost, da so bili vsi ovinki speljani tako kot je treba, brez nezaželenega zdrsevanja. In končno je prišel še zadnji vzpon, vzpon na četrto etapo, ki je imela svoj konec v ciljni areni tekmovanja. Etapa Crogole se ponaša z čudovitim gozdnim terenom, ki se tik pred ciljem spremeni v skalnat kanjon, z mostom na koncu in nekaj stopnicami, ki jih je potrebno premagati navzgor. Tik pred ciljem te čaka še par stopnic, tokrat v nasprotni smeri, še en most in šprint proti ciljni areni. In nato smo bili prosti do drugega dneva. Sledilo je še podelitev priznanj Triveneto Enduro MTB 2014, ki sem se je udeležila skupaj z Vidom Peršakom, s katerim sva osvojila 3.mesto vsak v svoji kategoriji.
Večer smo izkoristili za dobro večerjo, počitek začinjen s smehom in dobro dozo spanja.
Drugi dan se je začelo že ob deseti uri z vzponom na drug konec Trsta, na slavno etapo 3 Camini, po kateri dirka tudi nosi svoje ime. Prva krajša etapa nas je dodobra zbudila in pripravila na etapo Cattinara. Proga je bila začinjena z majhnimi skoki, skalovjem, nagnjenim terenom, nato pa je prešla v bolj tekočo enoslednico, ki je tik pred ciljem od tebe zahtevala še tiste zadnje atome moči, s katerimi smo premagovali zadnji strm vzpon in se nato spustili proti cilju. Prvima dvema etapam je tako kot prvi dan, sledil odmor s časovno kontrolo in osvežitvijo, nato pa smo se podali še na zadnji dve etapi otvoritvene dirke. Ponovno smo se povzpeli do gradu Socerb, kjer je bil štart sedme, predzadnje etape. Tu pa so se začela presenečenja, saj je bil del etape speljan skozi vas in smo, to verjetno lahko govorim za večino, ta del etape odvozili na slepo. V drugem delu vasi nas je čakalo drugo presenečenje v obliki bal sena, ki so bile postavljene na cesti. Vse lepo in prav, razen dejstva, da mi pri prvi postavitvi bal ni bilo čisto jasno kako naj pridem mimo. 🙂 Po tem je sledil znani gozdni del, z razbitim skalovjem, ki je terjal moj drugi padec, tudi tokrat razen z modricami, nič hujšega.
Nato pa je sledilo presenečenje številka 3, saj je na mestu, kjer je bilo pričakovati konec etape, stal gospod in mahal in kazal… nekaj. Da kaže da je treba iti desno v gozd, sem tako kot mnogi drugi opazila prepozno, besno zavirala, obračala in hitela po progi naprej proti cilju. Ampak hej, to je enduro. Pričakuj nepričakovano. V šali smo to etapo poimenovali »kinder jajček«.
Še zadnji vzpon in zadnja etapa. Vsi smo si zaželeli samo še »good luck, come down safely« in se pripravili. Koncentracija na višku, nihče si ne želi da se ti ravno na koncu kaj zgodi. Gremo! Grizli in borili smo se do konca, do ciljne črte. Še zadnji pregled kolesa s strani sodnika, nato pa zaslužen počitek, druženje, analiza vseh prog, doživetij, ki so se na njih zgodile in vmes seveda klasična vprašanja o izven kolesarskih temah.
Ob 17h se je zvrstila podelitev priznanj najhitrejšim, nato pa smo počasi začeli pakirati stvari za domov in se počasi poslavljali.
Zame osebno je bila težka dirka, predvsem iz razloga, da na nobeni preizkušnji nisem bila tako sproščena, kot bi si želela biti, in napake ter padci so si sledili iz etape v etapo. Kljub vsem težavam sem osvojila skupno drugo mesto in prvo mesto v svoji kategoriji. Lahko bi rekli dober začetek sezone. Motivacija ostaja, želje po čim bolje odpeljanih vožnjah pa tudi. 🙂
V sredini maja nas čaka druga SloEnduro preizkušnja, ki se bo odvijala v Cerknem in letos ciljamo na lepo in toplo vreme. 🙂 Za vse, ki bi se tudi sami radi preizkusili v enduru, pa ta vikend, v soboto 18.aprila, poteka prva dirka 4Fun serije v Kamniku.
Do naslednjič … 🙂
