VO2 Sport Športna Prehrana - IMG 3213

Že dober mesec po prejšnji preizkušnji, ki se je odvijala po slikoviti pokrajini Trsta in njegove okolice, se je dogajanje tokrat preselilo na že poznano, čudovito lokacijo nad Cerknem. Teden pred tekmo, smo na uradnem treningu stiskali pesti, da bo vreme zdržalo tudi drugi vikend in na tak način pričaralo res slikovito dirko, polno uživaške vožnje po izboljšanih in podaljšanih progah, ter v prostranih razgledih na okoliške hribe in hribčke. Žal se je vreme tudi letos odločilo drugače in nam dneve pred dirko postreglo z obilnimi padavinami, zaradi katerih se je marsikateri tekmovalec odločil spustiti dogodek, saj so spomini na lanskoletno dirko in skoraj nemogoče razmere za vožnjo, še kako žive. Tudi sama sem imela podobno izkušnjo in sem s strahom pričakovala kaj bo. Tolažila sem se, da sem letos bolje pripravljena in predvsem, da imam gume primernejše za mokro podlago, kot leto poprej. (Foto: Nejc Bole, SloEnduro)

Namestili smo se v istem gostišču kot lani, in takoj smo na lastni koži doživeli prijaznost domačinov, ki so se zelo potrudili, da so naše bivanje olepšali kar se da lepo… in potem akcija! Zagrizli smo v cerkljanske strmine in blato in šli preizkusiti podlago. S srca se mi je odvalil kamen, saj so bile razmere veliko boljše kot lansko leto. Sprostila sem se in začela uživati v vožnjah. Na koncu mi je bilo kar malo hudo, da je popoldne tekma in da je potrebno varčevati z močmi in iti počivati in kaj pojesti, saj ko smo se enkrat sprijaznili z blatnimi razmerami in to da smo celi umazani, je bilo vse samo še zabava.

»… to dvodnevno tekmovanje ponuja ogromno »furanja« z ne preveč napora, kjer lahko uživa sleheren kolesar.« Dodajam: »In res je tako!«

Pozno popoldne se je začelo. Start prve etape je bil z vrha smučišča Cerkno.  Razmere sem poznala, tako da sem malo bolj pritisnila, vendar sem se kaj kmalu po startu uštela, saj sem naredila dve ogromni napaki, ki sta me stali veliko časa, nižje, v spodnjem delu etape pa sem doživela še izlet s proge, ki se je na srečo končal dobro, vendar ponovno z ogromno izgubljenega časa. Sledil je vzpon nazaj na vrh smučišča, kjer smo se z drugo etapo spustili na drugo stran hriba. Druga etapa je bila kratka in hitra, brez zahtevnih odsekov in nas je popeljala v smeri tretje etape, t.i. »Rupnikove linije«, katero sem pričakovala najbolj s strahom, saj je vsebovala strm, nevaren odsek, prepreden s koreninami in blatom, in mi je lansko leto povzročala največ težav. Etapa je bila podaljšana in zgornji del je bil speljan čez na oko prijetno področje borovnic, nato pa je prešel v strmejše pobočje, polno blata in korenin, kjer smo se le s težavo prebijali in ostajali na dveh kolesih. Nekako je šlo. Sledil je stari del, ki je bil enak kot prejšnje leto, enako razmočen in poln blata, z malo spremenjenim spodnjim delom in zaključkom tik ob Bolnici Franja. Zadnja etapa prvega dneva je bila nepoznana in t.i. »secret trail«. Z zanimanjem smo pričakovali kaj so pripravili Cerkljani in predvsem to, kako bo s prenašanjem in ohranjanjem hitrosti čez vso etapo do cilja, ki je bil v središču Cerkna. Moj start je bil vedno bližje in bližje. In nato start. Etapa se je začela zanimivo, po nekakšni pešpoti, z nekaj ostrimi ovinki, manjšimi vzponi in ozkim prehodom na del, kjer se je lani odvijal prolog. Tu se je tudi trlo gledalcev, ki so z glasnim navijanjem spodbujali vsakega tekmovalca, ki se je pripeljal mimo. V čisto zadnjem delu je bil predel s stopnicami, kjer sem pošteno zamočila, saj si nikakor nisem uspela zapeti spd čevljev in sem samo nemočno poskakovala na kolesu in poskušala ujeti ritem. No vsaj gledalci so imeli malo atrakcije 😉 še zadnja ravnina in cilj. Konec za prvi dan. Občutki so bili dobri, za vzdušje v ciljni ravnini pa je poskrbel naš »speaker« Manuel, ki je gledalce zabaval s kdaj kar sočnimi komentarji.

Drugi dan se je začel v ne preveč zgodnjih jutranjih urah prav tako z vrha smučišča. Zgornji del prve etape je potekal pod področjem sedežnice, spodnji del pa je bil enak kot pri prvi etapi prvega dne. Prvo etapo sem odpeljala dobro, zataknilo se mi je samo na strmem področju direktno pod sedežnico, kjer sem »za trenutek zastala« in kalkulirala ali naj se spustim in tvegam padec ali grem peš. Izbrala sem neko vmesno pot, ki se je nekako izšla. Po prvi etapi je sledil vzpon nazaj na vrh smučišča, kjer je sledila druga etapa, ki je bila enaka kot prvi dan, po njej pa ponovno Rupnikova linija, strah in trepet tekmovanja. Proga je bila v zgornjem delu res veliko bolj uničena kot prvi dan, pokazale so se nove korenine, koreninice, štorčki, ki so bili prvi dan še skriti pod vsem blatom. Tudi moja ahilova tetiva, strmi del, je bil zelo uničen in na pogled strašen, vendar uspešno odpeljan. Sledil je nov spodnji del, ki je nastal pod taktirko Tadeja Razpeta in Martina Rupnika, ki sta svoje delo več kot odlično opravila, saj je bil novi del speljan zanimivo in atraktivno. Na koncu, že na transferju, je bilo potrebno prečkati potok, ki te je pošteno zalil in osvežil. Sedaj nas je čakal še zadnji, najdaljši vzpon na vrh, kjer nas je čakala še zadnja etapa dvodnevnega tekmovanja. Ta etapa je bila enaka kot prva, razen brez spodnjega dela, tako da se je končala tik ob sedežnici in tekmovalcu ponudila takojšen počitek in prevoz nazaj do vrha. Na zadnjo etapo sem šla sproščeno, saj sem vedela, da zaostanka za Lilo tu ne morem pridobiti. Še dobro da je bilo tako, saj so me v sredinskem delu pričakale tehnične težave, ki pa sem jih ob hitri pomoči našega snemalca ob progi, lahko hitro odpravila in odbrzela naprej do cilja.

Na cilju je že potekalo veseljačenje, lačni tekmovalci pa so si lahko postregli z zelenjavno mineštro ali odličnim bogračom, in tako lažje dočakali uradne rezultate in razglasitev najboljših. Najprej je potekala razglasitev za državno prvenstvo, kjer so razglasili državne prvake leta 2015 v posameznih kategorijah. Naša ekipa se je odrezala odlično, saj je imela v skoraj vseh kategorijah državnega prvaka. Tudi sama sem postala državna prvakinja, čeprav letos tekmujem sama in mi je bila titula praktično podarjena. Upam da se to spremeni in da bodo punce spoznale kako zabavno se je udejstvovati na dirkah in da to ni noben bav bav, ter da se lahko v prihodnosti nadejamo kakšnih novih obrazov. Po koncu te razglasitve se je zvrstila še podelitev Endura Cerkno, kjer sem osvojila skupno drugo mesto. Vse skupaj pa je začinil še naš komentator, z zelo zanimivimi vložki, ki so te težko pustile resnega.

Enduro Cerkno mi je letos res popravil vtis. Vesela sem, da sem se ga udeležila in kljub temu, da nisem mogla napadati vodilno pozicijo, sem popravila svoj spomin lanske tekme, ki me je bremenil vse od takrat in že to je zame astronomski dosežek. In tako kot so napisali Cerkljani: »to dvodnevno tekmovanje ponuja ogromno »furanja« z ne preveč napora, kjer lahko uživa sleheren kolesar.« Dodajam: »Res je tako!« Se vidimo drugo leto!

Do naslednjič… 🙂

IMG_2832-1024x678 IMG_2636-1024x678 cerkno6-1024x705IMG_3179-1024x678

Podobne objave