Pa smo šli. Na prvo Svetovno enduro serijo letos, ki smo se je udeležili. Dogajanje je bilo postavljeno v idilično vasico Samoens, obkroženo z čudovitimi hribovji, ki so se odpirala v obsežna gorovja. Pred nami se je razprostirala skoraj 800 km dolga pot, no cca 50 km manj, preko italijanskih ravnin, pa vse do njihovih gora, skozi znameniti predor Mont Blanc, direktno v Francijo, še malo po avtocesti in na koncu še zadnji vzponi po vijugastih cestah do prizorišča.
Tu smo. In peklensko vroče je! Že samo živeti na temperaturah visoko čez 30° Celzija je neznosno, predstavljati si sebe v čeladi, ščitnikih, čevljih in dresu, pa je skoraj boleče in že samo ob misli na to izgubiš še kak dodaten centiliter potu. Sprehajamo se po prizorišču dogajanja, vročina neznosno pritiska, ko odkrijemo reko, dvojčico naše Soče z edino razliko da jo obdaja črn prod. Z največjim veseljem se zapodimo proti njej in očarani ugotovimo, da je tik ob njej temperatura občutno nižja. Super, a smo lahko kar tukaj! No pa nismo bili. Radovednost po odkrivanju novega te vedno žene naprej in tudi nas je odgnala raziskovati okolico prizorišča, kjer smo odkrili gigantsko šahovnico, odigrali partijo ali dve, se skoraj sežgali v opoldanskem soncu, odkrili prijazno hotelsko vežo z brezplačnim wi-fi omrežjem, se usidrali na udobnih naslonjačih in skoraj zaspali kar tam. Skoraj. V petek nas je čakal še dvig štartnih številk, pregled kolesa, ter ogled tretje etape, ki se je odvijala naslednji dan, ter večerni sestanek vseh tekmovalcev, kjer so nam bila razložena podrobna navodila in potek tekmovanja. Po vseh opravljenih zadolžitvah smo si privoščili pošteno karbohidratno večerjo in se odpravili lovit urice krepčilnega spanca, saj je bil začetek tekmovanja že malo po sedmi uri zjutraj naslednjega dne.
Z jutrom vred nas je pričakalo tudi oblačno vreme, ki je bila prava dobrodošlica po včerajšnjem super kurjenju. Tu so se naše poti ločile, saj kot je v navadi, na EWS-jih dekleta startamo prva, tako da sem se poslovila od naših fantov in prva odšla pogledat, kaj so letos pripravili Francozi za nas. Aha predno pozabim. Dobro bi bilo povedati malo več o načinu francoskega tekmovanja. Zelo obožujejo dirkanje na slepo. Organizatorjem Svetovne serije so se celo pustili pregovoriti, da imamo tekmovalci eno poskusno vožnjo in komaj drugo vožnjo za zares. To v praksi izgleda, da prideš na start etape, prvič se pelješ za trening, druga vožnja pa je že na čas, dirka, akcija. Čar francoskega enduro dirkanja. Nič treninga, vse na slepo. Skoraj dobesedno.
Po štartnih številkah so nas razvrstili po kabinah in odpeljali smo se proti končni postaji gondole. Sledil je še strm vzpon do štarta etape, ki nas je že tako pustil brez sape in vse smo samo pogledovale na uro, ali bomo pravočasno na štartu ali ne. Smo bile. Ok pripravljeni, pozor, zdaj! Ok začetek zgleda obetavno, tehničen spust, z veliko zaprtimi ovinki. Potem pa prvi šok. Po dokaj ravninskem delu nas je pričakal prvi vzpon. In ko rečem vzpon, to dejansko mislim. Strm, koreninast, ki mu je sledil zelo kratek ravninski del, nato pa ponoven vzpon, ki mu je sledil še eden in še eden in še eden. Kaj je to dihanje lahko kar pozabiš, srce čustiš v glavi, mišice nočejo sodelovati… proge pa še ni konec. Sledil je bolj ali manj ravninski del, z občasnim nagnjenim terenom, lesenimi mostički, in nato končno ponovno spet spust, tehničnen, ki se je končal z zanimivo serijo ovinkov, nato pa cilj. Uau, to pa bo nekaj. Odpravimo se nazaj proti postaji gondole, dež pa je počasi začel padati. Ko smo se vzpenjale po hribu navzgor, se je nevihta že dodobra razbesnela in grozila z gromi in strelami. Na srečo je bil start etape na drugi strani hriba, kjer je samo deževalo. Na žalost pa se je na trening vožnji eden od udeležencev poškodoval, kar je uradni start prestavilo za več kot eno uro. V tisti eni uri smo se že dodobra premrazile, pa tudi ogrele z odličnimi tehnikami ogrevanja, se nasmejale internim šalam, si povedale vse novice in še raznorazne ženske stvari. Ja, če je že bil dež, smo morale upravičiti svoj sloves klicanja ga.
Končno start. Dež je dodobra namočil podlago in popolnoma spremenil pogoje, kot so bili v prvi vožnji. Do vzponov je šlo, tam pa me je totalno zabilo. Teren se je spremenil v blatno kopel, skoraj nemogoče za pedalirati po progi, leseni objekti so drseli , naredile so se globoke blatne gazi, dihanje ni dohajalalo srca in mišic. Končno zadnji del proge- spust. In potem neprijetno presenečenje. Reševalci ob progi mahajo da se naj ustavim. »Zakaj?« Ranjeni tekmovalec je ležal na nosilih, reševalka pa mi hiti razlagat, da ravno pristaja helikopter in da ne morem naprej. Na podoben način zaustavijo še eno tekmovalko. Ko naju končno spustijo naprej in prideva do cilja, nama je ponudeno, da še enkrat odpeljeva prvo etapo, ali pa dobiva srednji čas. Odločili sva se za slednje. Tako fizične, kot je bila ta proga, še v življenju nisem vozila.
Dobro, pozabljeno. Osredotočimo se na drugo etapo. Zaradi zamude, smo jo odpeljali samo enkrat, namesto načrtovanih dvakrat. Začetek je potekal po visokogorskem travniku, ki je dovoljeval visoke hitrosti, nato pa se je ostro zaključil in zavil v gozd, kjer smo se srečali z značilnimi francoskimi »bandami«-strmimi in zaprtimi. Sledil je del v manjšimi vzponi in bolj položnimi spusti, cilj etape pa je bil na glavnem prizorišču. Po koncu etape sem nujno potrebovala obisk pri Shimanu, saj se mi je zadnji rotor prav po živalsko oglašal. Prijazno so mi pomagali kolikor so lahko. Ok super, sedaj pa gre zares. Proga mi je bila zelo všeč in komaj sem čakala da se ponovno spustim po njej. Ponoven start po travniku vse do gozda, nato pa šok! Želim premenjati v višjo prestavo in menjalnik se ne odzove. Ojoj! Takoj mi je bilo jasno, da sem očitno nekje prerezala žico menjalnika. Razočaranje je bilo ogromno, saj mi ni preostalo drugega, kot da skušam obdržati hitrosti kolikor lahko, na vzponih pa se potrudim kolikor bom lahko in nekako pridem do cilja. To mi je nekako uspelo, situacija pa je zahtevala ponoven obisk pri šotorih Shimana, kjer so mi prijazno odpravili težavo, za kar sem jim zelo hvaležna. Časa za predolgo zahvaljevanje ni bilo, saj nas je že čakal transfer na začetek tretje, zadnje etape tistega dneva. Vse smo se je zelo veselile, saj je bil dan dolg in naporen, čakal pa nas je še eden, podoben. Zadnja etapa je imela samo eno vožnjo, zato so večer prej dovolili pregled proge peš, da smo lahko videli kaj nas čaka. Proga je bila hitra, leteča, z tremi izredno zaprtimi ovinki, drugače pa simpatična iz gozdnatega terena, ki je preko travnika prešel v kamnit zadnji del, ki se je končal na mestnem trgu in poskrbel za atrakcijo še za ostale prebivalce in dopustnike Samoensa.
Drugi dan se je začel eno uro kasneje, vendar nam je tudi postregel z eno uro daljšim vzponom na začetek četrte etape, ki mu je nato sledil direkten transfer na etapo številka pet in hkrati zadnjo etapo tega vikenda.
Četrta etapa je bila pravi šok zame. Ko že misliš da je Francija pokazala vse, te preseneti z novimi tehničnimi, drsečimi deli, strmimi kamnitimi odseki, naravnimi koreninastimi »pump tracki«, ozkimi, drsečimi ovinki iz sveže zemlje, kamnitimi ovinki, potoki. Skratka četrta etapa mi je predstavljala res velik iziv. Sledil je izredno naporen vzpon na peto etapo. Ko rečem strm, to pomeni, da če nisi želel potrošiti vseh svojih moči, si kolo enostavno potiskal zraven sebe cca pol ure v strm klanec.
Je bila pa zato peta etapa toliko bolj uživaška, hitra, tehnična, in predvsem zadnja v dolgem, napornem vikendu.
Še zadnjič tistega dne smo se odpravili proti vrhu gore. Z napetostjo v telesu sem pričakovala start predzadnje etape. In prišel je. Šlo je lažje kot sem pričakovala in na konec sem se pripeljala z velikim občutkom samozadovoljstva in dosežka. Še zadnjič smo se pognale na vzpon in do starta zadnje etape. In še zadnjič po progi navzdol. Ob progi se je nabralo tudi lepo število navijačev, ki so nas spodbujali pri tistih zadnjih metrih. In končno cilj. Vesele smo si čestitale med sabo, da smo vse uspešno zaključile tekmovanje, brez poškodb in s celimi kolesi. Vse o čemer smo sedaj sanjale je bil konkreten obrok in tuš, ne nujno v tem zaporedju.
Dirkanje na slepo je posebna izkušnja. Za to je potrebnih veliko izkušenj, da veš na kaj je potrebno biti pozoren ko greš prvič na progo, kako si čim več zapomniti in kako to prenesti v tekmovalno vožnjo. Francija nikoli ne razočara. Organizatorji se vedno zelo potrudijo, na voljo je obilica dobre, raznovrstne hrane, prijazni domačini, in vedno se veselim snidenja z ostalimi tekmovalkami in tekmovalci. Definitivno izkušnja, ki jo priporočam vsakemu. Da spoznate pravi utrip endura.
